Čebelarstvo Bukšek Silvo


Na vsebino strani

Razvoj družine

O čebelah > Čebele

RAZVOJ ČEBELJE DRUŽINE SKOZI LETO

PREBUJANJE ČEBELE IZ ZIMSKEGA SPANJA
Letni življenjski krog čebel se začne v prvih izletnih dneh, ki lahko napočijo že sredi januarja, ko zacveti prvi teloh. Spomladi je zelo pomemben cveti prah, ki ga v večji količini naberejo na leski.
V prvih izletnih dneh se čebele najprej iztrebijo. Trebilni poleti lahko segajo tudi 100 m stran od čebelnjaka. Na prvih izletih si čebele potešijo žejo, kar je pogosto snežnica s snežnih krp v okolici čebelnjaka.
V teh dneh čebele očistijo panje. Če čebelar ne počisti panjskega dna, čebele same znosijo zimski drobir iz panja. Poleg tega se družina nekoliko razširi po satju, ki ga tudi očistijo. Uspešnost družine pri širjenju po satju je odvisna od živalnosti družine in izraženosti čistilnega vedenja.
Prve pašne dni nektar nima velikega pomena za čebelje družine, saj je v satju dovolj medenih zalog. Vendarle svež nektar spodbudi čebele k večji nabiralni aktivnosti in povečani vzreji zalege. Pomembnejši je cvetni prah, ki ga čebele nanosijo v očiščeno satje in je glavni vir beljakovin v prehrani ličink in mladih čebel. Brez cvetnega prahu ni pravega spomladanskega razvoja čebel. Beljakovine potrebujejo tudi pašne čebele, ki jih porabijo za obnovitev telesnih celic. V pašnem obdobju čebele so zelo aktivne nekatere žleze, na primer krmilna in strupna.

PAŠA
V prvih pašnih dneh čebele začnejo zrejati zalego. Po treh tednih se že pojavijo prve mladice, ki okrepijo družino in nadomestijo odmrle delavke. Ob pojavu dobrih paš se količina zalege še poveča, poleg tega čebelam uspe pripraviti prve sveže zaloge medu, zato začne primanjkovati prostega satja. Če je v panju dovolj prostora, mlade čebele gradijo novo satje. Obsežnejšo graditev satja navadno spodbudi obilnejša paša. Pri nas je to običajno cvetenje češnje in gozdne podrasti. Če je družina številna, čebele začno graditi tudi trotovino. Na količino zgrajene trotovine vplivata količina zalege in razširjanje matičnih feromonov. Graditev satja pa na splošno spodbujata obilna paša ter prisotnost zalege in matice v panju.
Nanovo zgrajeno satje matica ob zmernih pašah zaleže. Če je paša zelo obilna, jo prehite čebele z vnašanjem novega nektarja. Prisotnost zalege v panju spodbuja pašne čebele k večji aktivnosti. Zalega oddaja poseben feromon, signalno snov, ki poveča motivacijo odraslih čebel za pašno aktivnost. Poleg zalege imata spodbujevalen vpliv na donos medu tudi prazno satje in prisotnost matice v panju.
Na rojenje čebel imajo precejšen vpliv prav matični feromoni. Ko v panju narašča število čebel in začne primanjkovati prostora za širjenje gnezda, se zmanjša prehodnost panjskih ulic. Dodatno se pojavi še neugodna večja količina pokrite zalege od odkrite. To običajno pomeni večje število brezposelnih mladih čebel, ki bi se morale usmeriti v krmljenje ličink. Če so pašne razmere takšne, da dovoljujejo oblikovanje manjših zalog medu, potem imamo odlične možnosti za začetek priprave na roj. Ob obilnejši paši se lahko čebele hitreje preusmerijo na pašo, kar razbremeni panj natrpanosti in nezadostnega krmljenja ličink z nastajajočim mlečkom mladic.

ČAS ROJENJA
Rojenje je najpomembnejša faza v življenju čebelje družine, ki v naravi zagotavlja obstoj družine. Je najbolj nenavaden (spektakularen) dogodek v življenju čebel. Zrak je poln na tisoče brenčečih čebel, ki iščejo matico in prostor, kjer bi se zbrale v grozd. Ko se zberejo v grozd, se delavke hitro organizirajo in začnejo iskati novo gnezdo.
Večina rojev izleti sredi pomladi (maja ali junija), prvi se lahko pojavijo že prvi teden v aprilu, zadnji pa so lahko tudi v avgustu in zgodaj septembra. Čas rojenja je različen od sezone do sezone in od območja, kjer čebele živijo. Več kot 40% družin, ki so izrojile in uspešno zgradile novo gnezdo, bo na koncu poletja še enkrat rojilo.
Neposredne priprave na rojenje se začnejo 2-4 tedne pred izletenjem prvega roja, ko število delavk v družini hitro narašča. Najpomembnejša priprava je vzreja nove matice. Ko se v družini razvija mlada matica, je družina pripravljena na rojenje.
Prvi znak rojilnega vedenja je pojavljanje novih matičnikov. Delavke gradijo matičnike skozi vso sezono, toda proti koncu pomladi narašča število nezasedenih matičnikov. Poleti lahko najdemo 10-20 praznih matičnikov, največ so jih našli 55. Družine lahko gradijo matičnike, tudi če v družini ne vlada rojilno razpoloženje.
Družina navadno izroji dan pred ali po zaprtju prvega matičnika, kar je 8-10 dni po začetku vzreje matice, s čimer je zagotovljeno, da bo v preostali družini prisotna vsaj ena matica. Notranji dejavniki lahko čas prvega roja spremenijo.

PRVI ROJI
Teden dni pred rojenjem, se matici zadek zmanjša, da lahko leti. Čebele matico stresajo, rinejo in grizejo, da jo prisilijo k letenju. Delavke postanejo nekaj dni pred rojenjem relativno mirne, grozd lahko opazimo mirno sedeti na dnu satja. Morda se takrat začne iskanje novega gnezda.
Mir in tišina predrojilnega razpoloženja se dramatično spremeni na dan rojenja, ko čebele. izbruhnejo iz panja navidez neorganizirano in noro. Roj ponavadi izleti iz panja pozno zjutraj ali zgodaj popoldan med enajsto in trinajsto uro, vendar lahko izleti kadarkoli tekom dneva. Zaradi nepredvidljivosti rojenja, delavke začnejo že 10 dni pred rojenjem požirati med, da si zagotovijo zadostno količino hrane, ko roj vendarle izleti. Roječe čebele nosijo v golši do 36 mg medu, medtem ko čebele v nerojivi družini 10 mg. Med v golši zagotovi zaloge hrane za premik in prvih nekaj dni (3 dni) življenja v novem gnezdu.
Delavke izrazito spremenijo vedenje nekaj ur pred rojenjem. Stopnja dorzoventralnih abdominalnih vibracij se zmanjša, začnejo se premikati naprej in nazaj (in waves), in brenčati, da bi vzpodbudile druge delavke. Vznemirjene čebele preganjajo, grizejo in vlečejo matico. Nenadoma izbruhnejo iz panja in navadno vzamejo s seboj tudi matico. Včasih matica ostane v panju ali se vrne vanj, takemu roju rečemo »lažni roj«. V takem primeru v grozd zbirajoče čebele postanejo živčne, ponovno vzletijo in se vrnejo v panj. Če se matica pridruži roju, se ostale še letajoče čebele pridružijo roju in čebele iskalke začnejo iskati nov prostor za gnezdo. Ker je matica stara in težko leti, se usede blizu čebelnjaka, kjer roj počaka tudi dan ali dva, da ga najdemo in ogrebemo. Prvi roj s staro matico imenujemo PRVOTNI (PRIMARNI) ROJ – PRVEC.

Starost čebel navadno odloča o tem, ali bodo čebele izletele iz panja ali ostale v panju. Mlajše čebele imajo več možnosti, da izrojijo kot stare.

DRUGI ROJI
V matični družini, kjer je ostala pokrita in nepokrita zalega delavk in matic in okrog 40% odraslih delavk, še ni konec z rojenjem. Po izhodu prvega roja, delavke še vedno vzrejajo matice in zalego, da si bo družina številčno opomogla.
Ko se izleže deviška matica, iz družine izroji drugi roj – DRUGOTNI (SEKUNDAREN) ROJ- DRUJEC, ali pa matica pobije vse ostale še neizležene matice in začne kraljevati v svojem kraljestvu. Najbolj pogosto prvi roj z deviško matico izroji 2-4 dni po izleganju deviške matice, naslednji pa nekaj dni po izleganju naslednje matice. Iz družine navadno izroji 0-4 sekundarnih rojev povprečno 1-2. V vsakem naslednjem roju je manj čebel.
Drugotni roji so zelo podobni prvotnemu, le da mlada matica raje sodeluje pri rojenju kot stara. Čeprav samo ena matica izroji v drugotnem roju, pa včasih v kaotičnih razmerah rojenja pobegnejo še druge mlade matice, tako da lahko roj vsebuje več kot tri matice. Matice tolerirajo prisotnost drugih nekaj ur ali dni.
Delavke v drugotnem roju nimajo tako polne medne golše, mlade čebele redkeje odletijo z rojem. Drugi roj izroji bolj zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Usede se dlje od čebelnjaka, višje od roja s staro matico, na veji pa počaka le nekaj ur. Večkrat se komaj usede, pa že odleti.

Prisotnost neoplojene matice v družini pogosto zavre izleganje drugih matic, kar je verjetno regulirano z dorzoventralnimi adbominalnimi vibracijami delavk na matičnik, ki vsebuje dozorelo matico. Izlegla matica opozarja na svojo prisotnost z izločanjem feromona in oddajanjem glasov – tutanjem- toraks pritiska na sat. Oplojena matica včasih tuta pred rojenjem, toda pogostost tutanja je večja v obdobju med izleganjem prve deviške matice in do konca rojenja, ko se ostale matice borijo. Pomen tutanja je v tem, da čebele ne odprejo pokrovcev na dozorelih matičnikih in tako pustijo še neizlegle dozorele matice v matičnikih. Tudi še neizlegle matice se oglašajo-kvakajo-, kar opozori delavke in izleglo matico, da so v družini prisotne še druge zrele matice. Ta informacija je pomembna, ker bi v nasprotnem primeru družina po izletu vseh rojev ostala brezmatična .

Kadar se dve matici izležeta naenkrat, se borita do smrti. Ranjeno matico do konca pokončajo čebele. Matici se poskušata pičiti in gristi, delavke naredijo obroč okrog neuspešne matice z namenom, da jo pokončajo. V boju sodelujejo starejše čebele.

VELIKOST ROJEV
Razmnoževanje z rojenjem je rizičen proces in samo majhen odstotek rojev preživi v zmernih klimatih. Ravno zato ni presenetljivo, da obstaja močna korelacija med velikostjo roja, časovno usklajenostjo rojenja, rastjo in preživetvenimi možnostmi. Večji roji, ki izrojijo prej, lažje preživijo kot manjši in poznejši in kažejo tudi večjo začetno rast.

Ker imajo kasnejši roji tako majhne možnosti preživetja, družine rojijo samo, kadar njihova velikost, geografska širina in sezonski dejavniki dovolijo, da izvorna družina ni ogrožena.

Dejavniki, ki povzročijo začetek vzreje matic so: velikost družine, velika količina zalege, starostna sestava, zmanjšan prenos matičnih feromonov. Verjetno je primaren dražljaj, ki sproži rojenje, povezan s količino hrane v družini, ki vpliva tudi na prve tri faktorje.

Rojivost družine ni odvisna samo od teh dejavnikov. Nekatere družine ne rojijo četudi v panju vlada velika gneča, druge pa rojijo tudi če imajo na voljo še prazen sat. Poznamo leta z mnogo roji – rojeva leta, pridejo pa tudi leta z zelo majhnim številom rojev.

Dejavniki, ki tudi pospešujejo rojenje, so:
pomanjkanje možnosti graditve
premajhen prostor
stara matica
intenzivno dražilno krmljenje spomladi
presežek v mlečku, mnogo pokrite zalege.

Tudi zunanja vpliva, kot sta slabe vremenske razmere in brezpašana doba v razvojnem obdobju, vzpodbujata rojilno razpoloženje.

Zunanja znamenja, da se čebelja družina pripravlja na roj:
- čebele na izletajo več tako pridno na pašo kot sosednji panji
- zadaj na okencu čebele lenobno sedijo. Tudi če vanje pihnemo, zelo malo zašumijo in se takoj umirijo. Kljub morebitni dobri paši ne nosijo, ker jih je že zajelo rojilno razpoloženje.

Na začetku rojilnega razpoloženja lahko to vedenje s primernimi ukrepi še preprečimo. Podlaga vsakršnega tehnološkega ukrepa je povečanje prehodnosti panja, kar izboljša razširjenje feromonov s povečanjem števila socialnih stikov med različnimi čebelami. Običajno se vzporedno oblikuje novo okolje, ki omogoča dovolj zaposlitve mladim čebelam. Če je v panju stara ali slaba matica, pomaga zamenjava z novo, bolj reproduktivno matico. Če čebelar ne ukrepa in ne prepreči rojenja, čebele nadaljujejo priprave na roj.

OBLIKOVANJE ZALOG
Čebele v zmernih klimatih pripravijo zaloge hrane, da lahko prebrodijo krajša ali daljša brezpašna obdobja čez leto in pozimi, ko so temperature prenizke za rast rastlinja in pašo čebel. Kaj čebele pripravi k znašanju večjih količin hrane, kot so trenutne potrebe čebelje družine, ni znano. Takšno zbiranje hrane pri živalih poimenujemo kot nabiralni nagon, pri čebelah pa ga označimo kot pašni nagon.
Pašne čebele prineseni nektar ali mano razdelijo čebelam v panju. Čebele z otipavanjem s tipalnicami in iztegnitvijo jezička med čeljusti sprožijo bljuvanje vrstnic. Izbljuvan nektar posesajo v svojo medno golšo. Čebele, ki niso motivirane za pašo in si tako nabašejo medne golše, jih praznijo v celice satja. Običajno to storijo v bolj praznem satju in bolj proti robu gnezda. Ob obilnih pašah je satje poškropljeno s svežim nektarjem ali mano po vsem panju.
Medičina, tj. nektar ali mana, ki jo pašne čebele prinašajo v panj, je preveč vodena za shranjevanje v celicah. Veliko količino vode je iz medičine treba odstraniti, pre¬den nastane pravi med, primeren za uskladiščenje v celicah.
Dolgo časa so zmotno mislili, da se od¬stranjevanje vode iz pašne bere začne že med vrnitvijo čebele s paše. Del vode naj bi skozi polprepustno opno medne gol še prešel v hemolimfo, od tod pa skozi Mal¬pighijeve cevke v zadnje črevo. Danes pa vemo, da stena medne golše ne prepušča vode in da se zgoščevanje in dozorevanje medu začneta in končata v panju.,
Delavke, ki se vrnejo s paše, svojo bero navadno razdelijo več mladim "hišnim čebelam, ki še ne izletavajo. Te s posebni¬mi gibi iztiskajo medičino iz svoje golše tako, da se v obliki kapljice prikaže vsa¬kih 5 do 10 sekund na koncu rilčka. Na¬to se sladki sok nekaj sekund suši na to¬plem in sorazmerno suhem zraku, potem pa se vrne v medno golšo, od koder kmalu ponovno pripolzi na kratko osuše¬vanje. To se dogaja kakih 20 minut, do¬kler medičina ni že precej zgoščena in primerna za shranjevanje v satju, kjer bo še naprej dozorevala in izgubljala odveč¬no količino vode. Po nekaterih podatkih naj bi pri osuševanju kapljic sodelovali tudi troti.
Uspešnost osuševanja je seveda odvisna od več dejavnikov: od količine v panj pri¬nese ne medičine, od jakosti družine in števila mladih čebel ter seveda od kon¬centracije sladkorjev v medičini. Pri do¬bri, obilni paši je opisani način osuševa¬nja medičine izvedljiv le v manjšem obse¬gu, zato čebele v celice odlagajo manj osušeno medičino. Če ne prej, čebele nektar predelujejo v med ponoči. Seveda pa čebele me¬dičino, ki ji skušajo odstraniti določeno količino vlage, obogatijo z izločki neka¬terih svojih žlez. Pri tem v medičino pri¬dejo tudi različni hidralitični encimi, ka¬terih delovanje je zelo pomembno. Najpomembnejša je ?-glukozidaza za razgraditev manjših sestavljenih sladkorjev v nektarju. Ko delež vode v medu pade na 18%, čebele z medom napolnijo celice in jih začno pokrivati z voščenimi pokrovci. Končno mesto skladiščenja je vedno nad gnezdom in za njim, nikoli pa tik pri žrelu.

BREZPAŠNO OBDOBJE
Na začetku brezpašenga obdobja začnejo čebele iz panjev izganjati trote. Še pred tem prenehajo zrejati trotovsko zalego. Ni jasno kaj čebele spodbudi k temu, da začnejo izganjati trote. Preprosto jih ne prepoznajo več kot člane svoje družine. Verjetno je povezano s sezonskimi spremembami v čebelji družini.

Poleti se zemlja preveč izsuši, da bi lahko rastline izločale večje količine nektarja. Tako se v večjem delu Slovenije v poletnih mesecih pojavi brezpašno obdobje, ko je paša mogoča le na močvirnatih travnikih in v gorskem svetu. Pomanjkanje paše v naravi čebele vzpodbudi k stikanju za viri hrane po zapuščenih panjih ali pri sosednjih družinah. Čebele lahko odnašajo hrano brez upiranja ropane družine, čemur pravimo tihi rop. Pogosto ga srečamo pri šibkejših družinah, kajti močnejšim družinam uspe bolje nadzirati prišleke na panjskem žrelu. Kljub vsemu se včasih vname spopad med vdorom tujk v ropan panj. Takšni spopadi lahko tako oslabijo ropano družino, da se ne utegne pripraviti na zimo. Tudi tihi rop lahko družini pobere vso zalogo hrane. Čebelarji v tem času ponavadi zožijo panjska žrela in pazijo, da ne polivajo raztopine med krmljenjem.

V tem času matica zmanjša zaleganje. To se lahko zgodi na račun manjšega števila za zaleganje pripravljenih celic. Matica zmanjša količino nastajajočih jajčec tudi zaradi sprememb, ki jih zazna ob hranjenju iz negovalkinih ust.

PRIPRAVE NA ZIMO IN PREZIMOVANJE
Čebelja družina se pripravi na zimo s postopnim zmanjševanjem zalege in premeščanjem zalog hrane v okolico gnezda. V samih čebelah se morajo zgoditi določene fiziološke spremembe, ki omogočajo veliko daljše življenje, kot je to običajno za čebele čez leto. Čez leto živijo čebele le nekaj tednov, zimske pa morajo preživeti nekaj mesecev. To je mogoče z upočasnjeno presnovo in spremembami v notranji telesni zgradbi: zimske čebele imajo dobro razvite krmilne žleze v glavi in maščobna telesa v zadku.

Spremembe v presnovi se kažejo tudi tako, da lahko zimske čebele izletavajo že pri 8°C, medtem ko poletne nehajo izletavati pri 12°C. 8°C je tista temperaturna meja, ki določa, koliko se morajo čebele stisniti v gručo. Na robu zimske gruče temperatura ne sme pasti pod 8°C. Čebele v notranjosti morajo ustvariti zadosti toplote, da toplotni tok iz sredine proti zunanjosti ogreje tudi čebele na obrobju. Temperatura v notranjosti gruče običajno ne pade pod 18°C, lahko pa presega običajno temperaturo gnezda z zalego, ki je 33°C. Odsotnost zalege v zimski gruči je nujna v hudih zimah, ko morajo čebele segreti sredino celo na običajno temperaturo gnezda. Več kot 42°C pa čebele ne prenesejo.

Med je glavni vir energije za ustvarjanje potrebne toplote. Čebele oddajajo toploto zaradi aktivnosti krilnih mišic, ki pa ne premikajo kril kot med letom. Namesto da bi se mišična vlakna krčila, celice oddajajo toplotno energijo. Protitočen pretok krvi v oprsju omogoča, da je glava lahko za nekaj stopinj toplejša od zadka. Ob manjših potrebah po toploti lahko čebelam zadošča že običajna presnova v sredini gruče.

Gruča v panju ne ostaja vedno na istem mestu, saj se mora premikati za hrano. Občasno se razide in oblikuje nanovo, tako da se lahko postopno premika za viri hrane.

Najbolj kritično obdobje za prezimovanje je zgodnja pomlad, ko je v gnezdu ponovna prisotna zalega. Takrat čebele ne smejo pregreti gnezda nad 35°C, ker bi to uničilo zalego. To lahko povzroči nenadno osutje čebele na robu gnezda in odmrtje družine pri polni skledi medu. Temperaturo veliko lažje uravnavajo močne družine, zato moramo zazimiti živalne družine.

Uravnavanje konstantnih življenjskih pogojev v družini
Pogoji (T, vlažnost) v družini morajo biti konstantni ne glede na zunanje pogoje. Prednost tega je, da vzrejajo zalego vedno v istih pogojih, omogoča jim preživetje mrzle zime in toplega poletja.
Vse špranje zalijejo s propolisom, stisnejo se bolj skupaj ali bolj narazen odvisno od temperature.

POZIMI
S pomočjo zalog hrane ustvarjajo toploto s krčenje krilnih mišic, vendar ne letijo. V gručo se oblikujejo, ko zunanja temperatura pade na 18 °C, gruča se še bolj stisne, ko zunanja temperatura pada. Kadar je temperatura 14 °C so zunaj gruče čebele tesno stisnjene, medtem ko imajo notranje nekaj več prostora. Ko T pada pod – 5°C se ne stiskajo nič bolj, ampak raje proizvajajo več toplote.

Delavke vsake toliko časa zaužijejo nekaj hrane in gruča mora se razdreti, da gre lahko po hrano. Če je prevelik mraz, lahko družina propade tudi, če ima dovolj hrane, ker gruča ne more se razdreti, da bi delavke šle po hrano.

Temperatura na sredini gnezda je največkrat okrog 20 °C, zunaj pa ne sme pasti pod 8 °C.

POLETI
Ventiliranje, kadar temperatura doseže 36 °C, če to ne pomaga začnejo ohlajevanje z vodo, tako da vodo raznosijo po panju oz. gredo ven.


Vir: http://www.czs.si/

Domov | Moj čebelnjak | O čebelah | O čebelarstvu | Povezave | Kontakt | Načrt strani


Nazaj na vsebino strani | Nazaj na glavni meni

 

    SLOhosting.com priporoča :