Čebelarstvo Bukšek Silvo

POHLEVNA GNILOBA

Pohlevna gniloba čebelje zalege, znana tudi kot evropska gniloba, je kužna bolezen odkrite čebelje zalege. Primarni povzročitelj propadanja ličink je nesporogena bakterija Melissococcus pluton. Bolna ličinka spreminja položaj v svoji celici in odmre četrti ali peti dan svoje starosti. Okužena ličinka postane mlahava, rumenorjavkasto obarvana in zaudarja, odvisno od prisotnih bakterij. Izbruhi bolezni so najpogostejši pozno spomladi ali zgodaj poleti, v času hitrega razvoja čebeljih družin.

POVZROČITELJ evropske gnilobe čebelje zalege je Melissococcus pluton, gramsko pozitivna bakterija lancetaste oblike, velika 0,5 do 0,7 x 1 mikrometer in ne tvori spor. Pojavlja se posamezno, v različno dolgih verigah ali skupinah. Prvotno so jo imenovali Streptococcus pluton, pozneje pa so jo na podlagi 29% vsebnosti gvanina in citozina v njeni nukleinski kislini uvrstili v rod Melissococcus. Bakterije lahko prežive zimo na celičnih stenah, v iztrebkih in drobirju na panjski podnici.

Z metodo ELISA lahko bakterijo M. pluton ugotovijo tudi v na videz zdravih družinah. Na umetnem gojišču je bakterijo težko izolirati, ker je za rast nujno tekmovanje z drugimi bakterijami.
Pozneje se v razpadajoči masi najpogosteje nahajajo še tele bakterije: Bacillus alvei, Bacillus laterosporus, Bacillus gracilesporus, Achromobacter eurydice, Streptococcus apis, Streptococcus faecalis, ki vplivajo na vonj in konsistenco razpadle čebelje zalege.

NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
Okužba v čebelji družini se začne, ko ličinka (mlajša od 48 ur) zaužije hrano, okuženo z bakterijami Melissococcus pluton. Te se živahno razmnožujejo v srednjem črevesu in ga pri pet dni stari ličinki napolnijo. Po razkroju peritrofične membrane bakterije prodirajo prek črevesnega epitela. Ker okužena ličinka porabi več hrane kot zdrava, čebele hranilke odstranijo take ličinke. Odmrla ličinka, ki ostane v celici, je najprej kašasta kot zdrob, redko vlečljiva in rumeno do temnorjavo obarvana gmota. Postopoma se zasuši v krasto, je rahlo pritrjena in leži na dnu celice, ki jo, v nasprotju z ameriško gnilobo, lahko odstranimo iz celice.
Čim starejše ličinke se okužijo, tem manj hrane lahko porabijo bakterije za svoje razmnoževanje. Okužena ličinka se zaradi slabše razvitih predilnih žlez zaprede v slabotnejši kokon. Bakterije, izločene z iztrebki ličinke, preden se zabubi, ostanejo kužne še nekaj let, saj jih nepopolna srajčka bube ne more popolnoma osamiti v t. i. sendvič.
Ličinke matic, trotov in čebel so enako občutljive za pojav evropske gnilobe. Bolne ličinke v nepokriti zalegi menjajo položaj, konsistenca postane mlahava, barva pa se spreminja od rumenkaste do rjave, lahko se celo predčasno izprožijo. Okužene odmrejo v stadiju uvite ličinke v starosti štirih do petih dni.
Kot povzročitelji bolezni se lahko pojavljajo še druge saprofitske bakterije, od katerih je odvisen tudi različen vonj odmrle zalege. Zato na nemškem govornem območju bolezen imenujejo tudi kisla zalega. Po okužbi z Melissococcus pluton odmrtje ličink največkrat povzroča sekundarna bakterija, Bacterium eurydice White. Okužba s to bakterijo je pogostejša poleti, ko je z njo kontaminiran sveže nabran cvetni prah. Mikroorganizmi v shranjenem cvetnem prahu poginejo že po nekaj dneh. Kot saprofiti se zadržujejo v črevesju zdravih ličink.
O drugem povzročitelju Bacillus alvei, ki je običajni saprofit odmrlih ličink, so sprva menili, da povzroča evropsko gnilobo. Spore te bakterije prežive v družinah vrsto let. Okužba določene čebelje družine pogosto ostane prikrita. Čebele čistilke iz celic odstranijo odmrle ličinke, preden so le-te očitno prizadete. Prekinitve nektar-ne paše zaustavijo rast čebelje družine, pa tudi znamenja bolezni niso tako očitna. Z obilnejšo glavno pašo se količina zalege povečuje. Hitro narašča število mladih čebel za hišna opravila. Mnogo okuženih čebeljih ličink, ki nimajo dovolj mlečka, odmre, preden jih čebele lahko odkrijejo in odstranijo.
Kot drugotni povzročitelj je pogosta bakterija Streptococcus faecalis, ki se po seroloških in rastnih značilnostih razlikuje od Melissococcus pluton. Te bakterije niso normalne prebivalke v čebelji družini, ampak jih čebele prinašajo iz okolja, kjer so zelo pogoste.
Bolezen se hitreje pokaže v manjših oz. rezervnih čebeljih družinah, ker se v enakih razmerah številčno povečujejo relativno hitreje kot močne družine.
Na območjih brez presledkov nektarnih paš, kjer se družine lahko vsako leto neovirano razvijajo, ostane okužba prikrita. Če pa se bakterije tako namnožijo, da odmre več zalege, preostali zalegi ostane na voljo večja količina hrane. Bakterije pa se v propadli masi razmnožujejo pospešeno.
Evropska gniloba čebelje zalege se v naši državi pojavlja redkeje in ne povzroča večje gospodarske škode.

UGOTAVLJANJE bolezni poteka na podlagi značilnih kliničnih znamenj in laboratorijske ugotovitve povzročitelja.
Za potrditev bolezni moramo vzeti ličinke, mlajše od štirih dni, z razširjenim in rahlo rumenkastim srednjim črevesom. Iz starejših odmrlih ličink z razmazom na predmetnem steklu in nasaditvijo suspenzije iz ličinke ali drugega patogenega materiala na umetno gojišče ne moremo izolirati M. pluton, ker že prevladujejo drugi mikroorganizmi.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Slabotne družine zažveplamo; okuženo zalego zažgemo ali pretopimo prazno satje. V trdovratnih primerih si pomagamo s pretresanjem čebel in razkuževanjem panjev.
Pri lažji obliki okužbe lahko ob dobri paši sama ozdravi večina čebeljih družin. Ni še poročil o popolni odpornosti prod tej bolezni, čeprav so različni tipi čebel različno občutljivi za bolezen.
Ob zamenjavi z novo plodno matico je pomembnejša prekinitev zaleganja, kar poveča število čebel čistilk in krinilk, ki odstranjujejo okužene ličinke in čistijo celice.
Pri preprečevanju bolezni najprej poskrbimo za močne čebelje družine z dovolj veliko zalogo hrane. Nikoli ne krmimo cvetnega prahu in medu neznanega izvora.
Za preprečevanje bolezni pri nas in po svetu množično uporabljajo antibiotike. Pri tem je treba upoštevati vsa splošna navodila o uporabi antibiotikov. V 1,5 litra sladkornega sirupa raztopimo en gram oksitetraciklina ali pol grama streptomicina. Bolni čebelji družini damo vsak drugi dan po pol litra te zdravilne sladkorne raztopine.


Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj
Vir: http://www.czs.si/